Zgodovina



Iz pobude majhne skupine ljudi v obdobju 1992/1993, ki jih je spodbudilo spoznanje, da obstoječa ponudba socialno varstvenih storitev njihovim otrokom ne omogoča organiziranja kakovostnega življenja v skupnosti je pričelo rasti društvo Sklad Silva.



SKLAD SILVA je pričel delovati leta 1993 kot skupina »Sklad za samostojno življenje ljudi s posebnimi potrebami« pri Društvu za pomoč duševno prizadetim obalnih občin (poznejšim Sožitjem).

V letu 1995 so se člani skupine organizirali v društvo in ustanovili »Sklad Silva, društvo za kakovostno življenje ljudi s posebnimi potrebami«.

V začetnem obdobju so se v društvu izvajale dejavnosti:
  • Skupina za samostojno življenje
  • Bivanje in urgentna namestitev in
  • Izvajanje individualnih oblik pomoči in osebna asistenca

Skozi vsa leta delovanja je društvo sledilo potrebam uporabnikov, ciljem in namenom, zaradi katerih je bilo ustanovljeno. V obdobju od ustanovitve dalje se je program društva postopno dopolnjeval in širil.

Dejavnosti društva se v večini izvajajo na območju Slovenske Istre in občasno širše po državi. Predvsem pa se dejavnosti izvajajo na domačiji na Fijerogi, ki je od leta 2008 v lasti društva SKLAD SILVA. Objekt je društvu odstopil v brezplačno uporabo lastnik g. Peroša Silvo, ki je bil eden od pobudnikov ustanovitve Sklada Silva. Kasneje pa je društvo domačijo odkupilo. Objekt ima uporabne površine 229,78 m², na parceli 583 m² ter 12 ležišč (z možnostjo dodatnih namestitev ležišč).






OD IDEJE K DEJANJEM ...



Irma Peroša

>Gospa Irma pripoveduje: »Z možem sva nepretrgoma razmišljala, kaj bo z našo Silvo, ko naju ne bo več. Zavedala sva se, da je Silva velik individualist in da se v skupini ne znajde. To sva ugotovila že v času njenega šolanja, kjer ni prenesla skupine-vedno je bilo vse narobe. Neprestano sta jo preganjali misel in skrb, da bo pristala v enem izmed zavodov. Vsako jutro, ko sva jo z možem odpeljala v šolo, je želela slišati obljubo, da po koncu pouka zagotovo prideva ponjo«

»Nekako pred 12 leti (zdaj 20 leti) sva z možem na Fijerogi pospravljala in čistila. Sedela sva pod orehom in se kot po navadi pogovarjala o Silvi. Nenadoma se je možu utrnila misel, da bi domačijo na Fijerogi lahko namenila za družinsko skupnost. Zamisel mi je bila takoj všeč, saj si Silve nisem mogla predstavljati v kakem zavodu, kjer bi morala dnevno zaužiti pest pomirjeval. Na Fijerogo pa je rada zahajala, saj je poznala vas in domačine. In tako sva z mislijo nadaljevala ter z njo seznanila še druge starše s podobnimi skrbmi. Šla sva do Jelke Škerjanc, strokovne delavke in vodje v koprskem varstveno-delovnem centru, in ji razkrila najino zamisel. Le-ta jo je navdušila, kar nama je zadostovalo, da sva jo začela uresničevati. Na začetku smo bili le starši štirih otrok s posebnimi potrebami: Rakovi, Trobčevi, Mohorčičevi in midva s pokojnim možem. Potem so se nam ostali kar začeli pridruževati. Zelo hitro, morda že leto ali dve po »ustanovitvi«, smo se registrirali in takoj zatem začeli obnavljati hišo. Delno so sredstva prišla s strani donatorjev,največ pa je bilo naših.« … » Silvo smo sproti seznanjali z dogajanji in ji zagotavljali, da ima v domačiji na Fijerogi vedno svoj prostor, tako da bi se lahko počutila kot doma. Silva namreč potrebuje ogromno časa, da sprejme osebo.«

»Z možem sva bila na samem začetku gotovo prenaivna. Gledala sva z očmi zaskrbljenih staršev. Menila sva, da bo vse hitro potekalo. Pa se je vsepovsod zatikalo in šlo v drugo smer. Menila sva, da bodo starši nad tem bedeli in vplivali na potek dogajanj, saj službe v zavodih niso narejene po meri človeka, temveč po nekem kalupu. Prepričana sva bila, da bodo starši pri tem imeli največjo vlogo, saj so edini, ki svoje otroke najbolje poznajo. Tudi to razmišljanje je bilo naivno. Vsi starši ne vidijo svojih otrok tako, kot sva midva najino Silvo. Veliko staršev drugačnosti svojih otrok ni sprejelo in kar čakajo, da jim bo nekdo z nečim postregel. To pa seveda ni dovolj. Še posebej ne v novi državi, ki postavlja v ospredje ekonomske interese in profit, socialo pa zanemarja in prepušča komu drugemu. Toda brez države, žal, ne gre.«

O odločitvi za prodajo domačije. »Vedeti morate, da sva bila z možem na domačijo na Fijerogi izredno čustveno navezana. Tam so živeli njegovi starši, za katere sva kasneje skrbela, in domačijo sva začela počasi tudi obnavljati. Prvotno je bilo rečeno, da bo Sklad uporabljal le obnovljeni del, kuhinja in klet pa naj bi bili le v souporabi. Toda članstvo v Skladu se je hitro širilo in souporaba prostorov ni več zadostovala. Ko sva s Silvom prihajala na Fijerogo, sva ugotavljala, da imajo uporabniki do najinih, nam »svetih« stvari drugačen, nečustven odnos. To pa je naju bolelo, kljub temu, da sva se zavedala, da je tako ravnanje povsem normalno. Ko nama je postalo psihično prenaporno, predvsem Silvu, se je mož odločil za prepis nepremičnine na sina. Na začetku sva si zastavila pogoj, in sicer da bi Fijerogo oddala le v zameno za zagotovilo, da Silva po najini smrti ne pristane v zavodu. Žal pa takega zagotovila nisva mogla dobiti. Kljub temu sem vesela, saj je prišlo do pomembnih premikov: ustanavljajo se npr. družinske skupnosti, kar menim, da je zelo dobro. Tako še vedno upam, da Silva nekega dne ne bo končala v zavodu. Za prodajo domačije na Fijerogi se je odločil sin. Tudi tako je prav in jaz mu stojim ob strani.«

(Po zapisu Majde Vlačič, celoten članek je dostopen v glasilu Škržatek, l. 2007)




Niko Mohorčič

Posebna skrb nas staršev je bila, kam vključiti prizadetega otroka v času njegovega odraščanja. Stanje nekaterih izmed otrok bi se s posebno in pravočasno vzgojo lahko izboljšalo, seveda pa so bili tudi taki, pri katerih ni bilo pričakovati nikakršnega napredka. Posamezni prizadeti otroci so bili razpršeni po vsej Sloveniji, npr. v stari Gori pri Novi Gorici, Dobrni ter Črni na Koroškem. Za večino pa je zaradi popolne zasedenosti primanjkovalo mest, saj so bila le-ta omejena. Kako so se naši otroci v tako prenapolnjenih zadovoljnih počutili, si lahko le predstavljamo, če upoštevamo dejstvo, da vsak otrok potrebuje veliko več skrbi in nege kot zdrava oseba ter da potrebuje spremstvo in vodenje 24 ur na dan. Naš sin Igor je prebival v zavodu v Črni na Koroškem 12 let. Obiskovali smo ga enkrat do dvakrat mesečno. Ob slovesu so vsem tekle solze, kar se smatra za normalno. Sčasoma pa smo opazili, da je jok sina postajal vse globlji; v joku se nas je oklepal s silo in drhtenjem. V času poletnih počitnic smo pogosto odšli na Kras k starim staršem. Ko smo v Divači zavili na levo proti Sežani, je Igor v avtu začel prepevati. Ko pa smo nadaljevali pot proti Ljubljani, ni dolgo spregovoril niti besede, saj je mukoma zadrževal solze«…

»Starši otrok s posebnimi potrebami smo se srečevali ob različnih priložnostih in izmenjevali izkušnje ter mnenja o njihovih potrebah. V pogovorih smo zaznali več ali manj enake zgodbe in stališča ter zaključili, da se moramo za dosego izboljšanja pogojev za njihovo življenje organizirati v društvo in združeno nastopiti pred javnostjo in celotno skupnostjo. Rečeno-storjeno. Zbralo se nas je pet družin: Peroša , Bagar, Trobec, Rak in Mohorčič. Na krajšem sestanku smo se dogovorili, da ustanovimo novo društvo z namenom, da bi dosegli boljše pogoje življenja ljudi s posebnimi potrebami. Družina Peroša je pod določenimi pogoji ponudila svojo domačijo na Fijerogi za namene in v rabo društva. Brž zatem smo se organizirali in začeli s pripravami za obnovo domačije. Leta 1992 je steklo delo, društvo pa je bilo registrirano leta 1995 z imenom Sklad Silva. Na ustanovni seji smo člani sprejeli pravila društva in skladno s pravili izvolili njegove organe ter predsednika. Te časti sem bil deležen jaz. Zavedali smo se, da si moramo zastaviti program dela, po katerem bo krenila naša dejavnost. Vodja programa je postala Jelka Škerjanc, takratna vodja delavnice pod posebnimi pogoji iz Kopra. Škerjančeva je svoja prepričanja, da je delo z gojenci mogoče izboljšati, zagovarjala na osnovi dolgoletne prakse in pritegnila k izdelavi našega programa danes žal že pokojnega profesorja Brendona iz Anglije, ki je užival svetovni ugled kot strokovnjak na področju sociologije. Profesor Brendon nas je v času svojega bivanja in predavanja v Ljubljani obiskal dvakrat po nekaj dni ter tako pripomogel, da je program našega sklada tak,kakršen je. Predložili smo ga Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve. Pozna ga Evropa in spoznali so ga tudi v Bruslju. Program dela predvideva med drugim postopno ukinjanje velikih zavodov za varstvo prizadetih otrok ter ustanovitev bolj obvladljivih hiš. Posebej pa predvideva še postavitev bivalnih skupnosti za 4 do 5 oseb, kar bi našim varovancem dalo občutek toplega družinskega bivanja. Izhajali smo iz prepričanja, da jim je širša skupnost dolžna to poskrbeti.« …

(Celoten članek je dostopen v glasilu Škržatek, l. 2007)




Jurij Švagelj

»Skladu Silva sem se pridružil jeseni leta 1995 tik pred ustanovitvijo, a vse do leta 1997 nisem bil posebno aktiven, le dvakrat ali trikrat me je danes žal že pokojni Silvo Peroša prosil, če pridem pomagat pri obnovi hiše na Fijerogi. Da sem postal predsednik društva, je »kriva Irma Peroša, ki me je nekega septembrskega dne istega leta plaho vprašala, ali bi bil voljan postati predsednik društva. Vzel sem si en dan časa za razmislek. Odločil pa sem se, da sprejmem ta izziv, ki se mi iskreno povedano ni zdel nič kaj posebno zahteven. V mesecu oktobru sem bil tako na izrednem občnem zboru izvoljen za predsednika društva. Na ta način se je že v dokaj poznih letih začela moja nova dogodivščina, ki traja še danes.«…

»Sklad Silva se je trdno zasidral v slovenskem prostoru in nas poznajo tako rekoč od Sečovelj do Ljubelja in Dolge vasi. Naši programi so v veliko veselje tako uporabnikom kot njihovim staršem ali skrbnikom,vsi so zadovoljni, to pa pomeni, da so programi dobri, raznovrstni in sprejemljivi za širok krog uporabnikov. Naši osnovni cilji so dvig kakovosti življenja, dviganje samozavesti, uvajanje v samostojnejše življenje, razbremenitev staršev in zagovorništvo. Naši uporabniki spadajo v najbolj ranljivo skupino državljanov in menim, da jim država namenja premalo pozornosti, čeprav je v zadnjih letih viden napredek na področju socialnega varstva ljudi s posebnimi potrebami.« …

(Celoten članek je dostopen v glasilu Škržatek, l. 2007)




Marija Rak 

»Ob ustanovitvi je Sklad štel 42 članov. To so bili uporabniki, njihovi starši, drugi sorodniki, prijatelji ter znanci. Dela je bilo veliko in vsak je poprijel za tisto, kar mu je šlo najbolje od rok. Izgledalo je tako kot v malem podjetju. Večina dela je bila vezana na investicijo, tj. obnovo domačije na Fijerogi. Leta 1995 je bilo društvo registriramo in na ustanovni seji so me izvolili za tajnico. To funkcijo sem opravljala dobrih deset let, do lanskega leta. Napisala sem nešteto zapisnikov, vodila spisek članov in nakazil članarine, prejemala pošto in jo usmerjala na pravi naslov. Seveda so bili tu še računi, ki jih je bilo potrebno likvidirati. Dela res ni manjkalo, toda navdušenje nad tem, da počnemo nekaj za svoje otroke, je bilo še večje, zato smo obremenitve zlahka prenašali. Vsa naša doživetja in izkušnje smo zapisali tudi v dnevnik.« ...

(Po pripovedi ga. Marije Rak, glasilo Škržatek, l. 2007)




Franc Bagar

Kar kmalu smo ugotovili, še ko so naši otroci bili v zavodu za usposabljanje Elvire Vatovec v Strunjanu, da se dela ne glede na zdravstvene in umske sposobnosti, z vsemi po enakem kopitu. Ti otroci pa potrebujejo individualen pristop pri vseh fazah odraščanja. Kar naenkrat ugotoviš, da kar se zdi tebi narobe, se zdi tudi drugim. Začneš razmišljati, kaj lahko storiš, da bi bilo drugače in boljše? In kaj bo, ko mene več ne bo?

Te misli so bile vodilo staršem otrok s posebnimi potrebami pred ustanovitvijo društva Sklad Silva. Nekaj zanesenjakov se nas je združilo in si zadalo cilje kako naprej. Dorekli smo. Prvenstveno bomo skrbeli za osveščenost članov društva in širše javnosti s poudarkom zaščite otrok s posebnimi potrebami, njihovih staršev in zakonitih zastopnikov. S tem namenom bomo vključili tudi druge, ki se zavedajo naših težav in težav oseb s posebnimi potrebami.

Kmalu smo ugotovili, da nam manjka znanje, ki nam bo vodilo za dosego ciljev. V pomoč nam je bila as.dr.Jelka Škerjanc . Da je delo potekalo normalno, v skladu z zakonodajo smo najprej pričeli delovati kot skupina »Sklad za samostojno življenje ljudi s posebnimi potrebami« pri Društvu za pomoč duševno prizadetim obalnih občin ( današnjim Sožitjem), ki ga je vodil takratni predsednik G. MilanTrobec, ki je bil tudi član skupine pri ustanavljanju.

Z namenom, da bi uporabniki storitev bili otroci ustanoviteljev sta se zakonca Peroša Irma in Silvo odločila, da bosta del domačije podarila v brezplačno uporabo. S tem dejanjem so bili izpolnjeni vsi pogoji za ustanovitev društva z imenom Sklad Silva.

Obnova domačije se je začela s prostovoljnim delom. Vodja del in skupine prostovoljcev je bil Silvo Peroša. V delovni skupini smo delovali starši in sedanji uporabniki s posebnimi potrebami. Pri pospravljanju in rušenju sta svoje mišice najbolj uporabljala uporabnika s posebnimi potrebami Aleš Rak in Dimitrij Trobec. To je bilo za njiju in njihove starše novo spoznanje, kaj zmoreta ob dobri motivaciji, pohvalah in predstavitvi kaj bomo dosegli z delom.

Starši otrok s posebnimi potrebami smo šolali naše otroke v šoli ali ustanovi s prilagojenim učnim programom za otroke s posebnimi potrebami. Vemo, kolikor je ljudi toliko je različnosti. Šola naj bi bila ustanova, ki naj bi zaznala te različnosti, posebno še take vrste šole. A žal temu ni bilo tako. Razvrščenost v skupine je pravilna, ni pa pravilno, da se ni ugotavljalo individualnih sposobnosti posameznika in potreb po znanju za vsakega posameznega uporabnika, katerim bi sledili z različnimi pristopi pri izobraževanju. Izhajati v življenju iz misli, kolikor znaš toliko veljaš je eno, drugo pa, kako obvladaš ti dane sposobnosti, posebno še, če te ostanejo neugotovljene in skrite nekje v tebi.

Biti prostovoljec je nekaj posebnega. Tega se zaveš ob svojih dejanjih, ko ugotoviš, da si postal bogatejši v svojem življenju za prejeto in storjeno opravilo. Postati prostovoljec je nekaj več kot običajno življenje. Nenehno se učiš, spoznavaš nove in nove probleme s katerimi se srečuješ sam in drugi.

Poskusite, lahko bo tudi vam uspelo, da postanete bogatejši in srečnejši s svojimi dejanji. Storite nekaj dobrega, mogoče komu samo odprete vrata in jih pridržite, da ta lahko vstopi ali izstopi. 


( Avtor teksta Franc Bagar, februar 2015)